Kaj je hitrost osveževanja?
Hitrost osveževanja se nanaša na to, kolikokrat na sekundo pogonsko vezje LED prepiše podatke slikovnih pik po celotni plošči zaslona. Izražena je v Hertzih (Hz). Zaslon, ki deluje pri 1.920 Hz, vsako sekundo 1.920-krat prepiše podatke slikovnih pik; tisti, ki deluje pri 3840 Hz, to počne dvakrat pogosteje.
To se razlikuje od hitrosti sličic vhodnega video signala (običajno 24, 30 ali 60 sličic na sekundo). Gonilnik ponovi - ali "osveži" - vsak dohodni okvir večkrat, preden pride naslednji okvir. Višje stopnje osveževanja pomenijo, da je vsak posamezen cikel osveževanja krajši, kar skrajša trajanje katerega koli kratkega padca svetilnosti med cikli in poskrbi, da je slika človeškemu očesu videti bolj stabilna in neprekinjena.
Za večino statične ali počasi premikajoče se vsebine v nadzorovanem okolju običajno zadostuje frekvenca osveževanja 1920 Hz. Za hitro gibanje, svetlo ambientalno osvetlitev ali kakršen koli scenarij, ki vključuje zajem s kamero, je 3840 Hz ali več običajno sprejeta osnovna vrednost.
Kaj je način optičnega pogona?
Način skeniranja opisuje, kako IC gonilnika na modulu LED aktivirajo vrstice slikovnih pik. Ker ni ekonomično zagotoviti namenskega izhoda gonilnika za vsako posamezno vrstico hkrati, so vrstice razdeljene v skupine in aktivirane v hitrem zaporedju - tehnika, znana kot multipleksno skeniranje.
Pogoste konfiguracije vključujejo:
- 1/32 skeniranje: vrstice so razdeljene v 32 skupin, pri čemer je v vsakem trenutku aktivna 1/32 vrstic.
- 1/16 skeniranje, 1/8 skeniranje, 1/4 skeniranje: postopno manj skupin, kar pomeni, da je v danem trenutku aktivnih več vrstic.
- Statični pogon (1/1).: vsaka vrsta se poganja hkrati; brez multipleksiranja.
Nižji delež skeniranja (npr. 1/32) pomeni, da je vsaka vrstica "vklopljena" za krajši delovni cikel med vsakim prehodom osveževanja. Da bi ohranil enako zaznano svetlost kot pri statičnem-prikazovalniku, mora voznik v tem kratkem oknu potisniti večji trenutni tok skozi LED diode. Ta kompromis-vpliva na doslednost svetlosti, toplotno obnašanje in - pri nižjih stopnjah osveževanja - vidno utripanje.
Konfiguracije statičnega-pogona in nizkega-razmerja-skeniranja (1/4, 1/2) so na splošno prednostne za visoko{7}}svetilne zunanje fiksne instalacije, kjer sta energetska učinkovitost in toplotna stabilnost najpomembnejši. Višje-konfiguracije-razmerja skeniranja (1/16, 1/32) so pogostejše pri-notranjih ploščah z majhnim razmikom, kjer morata biti globina ohišja in poraba energije čim manjša.
Kako ta dva parametra vplivata
Hitrost osveževanja in način skeniranja ne delujeta neodvisno. Dejansko valovno obliko svetilnosti, ki jo vidi senzor kamere ali človeško oko, določa njun skupni učinek.
Razmislite o prikazu skeniranja 1/16, ki deluje pri 1920 Hz. Vsaka od 16 skupin vrstic je aktivna 1/16 vsakega cikla osveževanja. Pri 1920 Hz en polni cikel traja približno 521 mikrosekund, tako da je vsaka skupina vrstic osvetljena približno 32 mikrosekund na cikel. Povečanje frekvence osveževanja na 3840 Hz prepolovi trajanje tega cikla na približno 260 mikrosekund, kar pomeni, da je vsaka skupina vrstic osvetljena približno 16 mikrosekund - krajši, pogostejši utrip.
Z vidika senzorja kamere z navojnimi{0}}zaklopi je pomembno razmerje med trajanjem osvetlitve črte skeniranja senzorja in časom svetilnega impulza plošče. Ko ti izpadejo iz sinhronizacije, senzor zajame vrstice, ki so delno ali v celoti temne, kar povzroči vodoravne pasove na posnetku -, ki se običajno imenujejo "utripanje kamere" ali "črte skeniranja na kameri".
Povečanje hitrosti osveževanja zmanjša verjetnost te neusklajenosti, ker postanejo impulzi svetilnosti pogostejši glede na hitrost skeniranja senzorja. Zato so plošče za oddajanje in izposojo-dogodkov v živo običajno navedene pri najmanj 3840 Hz, vrhunski izdelki pa dosežejo 7680 Hz ali več.
Praktične posledice za različne aplikacije
Najem in dogodki v živo:O združljivosti s kamero-se ni mogoče pogajati. Plošče morajo imeti frekvenco osveževanja vsaj 3840 Hz. Preverite to številko pod dejansko delovno barvno globino in nastavitvijo svetlosti, ne le pri najvišji specifikaciji, ker nekatere konfiguracije gonilnikov zmanjšajo efektivno stopnjo osveževanja pri zatemnitvi ali ko je omogočena višja bitno-globinska obdelava.
Fiksne notranje instalacije (konferenčne sobe, nadzorni centri):Glavna skrb je vizualno udobje pri neprekinjenem gledanju. Hitrost osveževanja 3.840 Hz odpravi zaznavno utripanje za skoraj vse gledalce. Izbira načina skeniranja je tu predvsem glede moči in toplote.
Zunanje fiksne instalacije:Visoka svetlost okolice in razdalja gledanja pomenita, da način skeniranja in hitrost osveževanja manj vplivata na zaznano kakovost slike. Poudarek se preusmeri na stabilnost voznikovega toka in toplotno upravljanje v dolgih delovnih urah.
Maloprodajne in arhitekturne LED:Okolja z mešano osvetlitvijo - fluorescentnimi, LED-svetilkami navzdol in naravno svetlobo - lahko ustvarijo frekvence optičnih utripov z nizko-ploščami za osvežitev. 3, 840 Hz je razumen minimum; nekatere visokofrekvenčne-maloprodajne postavitve določajo 7680 Hz, da se odpravi kakršna koli interakcija z-visokofrekvenčnimi zatemnitvenimi vezji v osvetlitvi prizorišča.
Ključne točke, ki jih je treba preveriti pri pridobivanju
- Potrdite hitrost osveževanja pri pogojih delovanja, ne v najvišjih laboratorijskih pogojih. Zahtevajte številko pri 100-odstotni svetlosti in ravni svetlosti, ki jo nameravate zagnati.
- Pojasnite konfiguracijo skeniranjain razumeti njegov vpliv na gonilniški tok in odvajanje toplote za vaše okolje namestitve.
- Za oddajanje, zahtevajte preizkus kamere pri hitrosti sličic in hitrosti zaklopa na prizorišču, preden dokončate specifikacijo.
- Preverite dokumentacijo gonilnika IC- določeno hitrost osveževanja je mogoče doseči samo, če jo IC gonilnika, veriga za obdelavo signalov in krmilnik podpirajo od-do-konca.
Povzetek
Hitrost osveževanja določa, kako pogosto se podatki slikovnih pik prepisujejo; način skeniranja določa, kateri del zaslona je v katerem koli trenutku aktiven. Skupaj urejata stabilnost svetilnosti, upodabljanje gibanja in združljivost fotoaparata. Nobenega parametra ne bi smeli ovrednotiti ločeno in nobenega ne bi smeli sprejeti samo na podlagi podatkovnega lista. Preverjanje obojega v realnih pogojih delovanja je najbolj zanesljiv način za zagotovitev, da zaslon deluje po pričakovanjih v predvidenem okolju.